prevzel sem njegov slog🔗

Vame je položil seme puje

Ko sem bil mlad, sem v templju vsak dan iz zvočnika poslušal Šiva Purano. Ko sem odraščal, je bila to dobesedno glasbena podlaga mojega življenja. Moje življenje se je začelo s pujo.

Ganeša puja je tista, s katero se je začelo vse moje življenje. Če se ne bi odločil za javno življenje, bi bil pravzaprav pujari - tempeljski duhovnik! Ne avtor ali govornik, le pujari. Opravljal bi samo pujo! Bil bi pujari, ki bi od jutra do večera sedel v kakšnem oddaljenem kotičku Šivovega templja, morda samo sedel in zlival vodo na Šivovo lingo ali prepeval nekaj slok ali manter, ki jih poznam. To je bilo moje najljubše preživljanje časa ali življenja!

Od njega sem prevzel točno ta način življenja. Dokler nisem začel svojega javnega življenja, dokler nisem uresničil svojega avatarskega poslanstva, nisem nikoli zaspal, ne da bi prebral duhovnega spisov! Potem nisem mogel brati več kot leto in pol do dve leti. Potem, ko sem začel Svoje javno življenje, seveda, ko padeš v samadhi, ni treba brati nobenih knjig. Ko sem začel poučevati, sem začel brati zaradi poučevanja. Toda, do takrat nisem nikoli zamudil branja duhovnih spisov, preden sem šel spat.

Ko se v otroštvu nekaj vtisne vate in postane del tvojega biološkega spomina in mišičnega spomina, postane izkušnja, spoznanje; izžarevaš ga s tako veliko močjo! Ravno pred kratkim je v templju otrok Gurukul-a ( vedske šole) prepeval mantre za homo (ognjeni obred). Ustavil sem ga in mu rekel: "To počneš neavtentično. Zato ne moreš prinesti dežja. Sedi, pripelji se do celovitosti in začni prepevati."

Otrok je spoznal, da je imel nekaj neizpolnitev, odšel in dovršil z vsemi, nato pa prišel in opravil homo. Začelo je deževati! Razumite: To je izkušnja za otroke! To ni samo zgodba! To je izkušnja!

Tisto malo tamilskega znanja, ki ga imam o Thevaramu, Tiruvasagamu in vseh podobnih verzih, sem se naučil od svojega dedka, ko sem vsak večer prepeval. Pravim vam: pred spanjem preberite nekaj svetih spisov, kot so ti duhovni spisi. To obogati kakovost zavesti, v kateri spite, v kateri delujete in v kateri se prelivate - v kateri boste preživeli ves dan!

Morda si mislite: "Oh, poznam vse te ideje ... kaj je še to?" Ne! Vaše možgane je treba ves čas opominjati, vedno znova in znova in znova, saj je pozabljivost osnovna lastnost vašega uma. Ponovno in ponovno opominjanje samega sebe je najvišja duhovna praksa.)

Celotno poslanstvo na nek način dolgujem svojemu dedku! Odkar se spomnim, sem bil z njim na puji. Ko sem bil star le nekaj mesecev, me je mama dajala tja, kjer je opravljal pujo. Ko sem slišal njegov jutranji zvonček za pujo, sem odprl oči! Večino dni je bil njegov naivedyam (daritev hrane) za pujo mleko in to je bila prva hrana, ki sem jo zaužil. Resnično se mu zahvaljujem za iskrenost pri puji, ki jo je vnesel vame. Na srečo je rasla, hranili so jo moji drugi mentorji in z blagoslovom Araunagiri Yogishwara je dosegla vrhunec v izpolnitve!

Venugopal (Venu), drugi od treh Bhagavanovih stricev po materini strani (materinih bratov), deli svoja kratka opažanja o njem kot otroku, ko je prihajal domov in se družil s svojim dedkom Rajujem Mudaliarjem (intervju z njim 31. oktobra 2017):

Moj oče je opravljal vse puje. On ( THE SUPREME PONTIFF OF HINDUISM BHAGAWAN SRI NITHYANANDA PARAMASHIVAM) je takrat stal in opazoval. Včasih je pel pesmi. Prepeval je Šiva Puranam. Šiva Puranam je pesem, katero nas je vse naučil moj oče.

Moj oče se je zbujal ob petih zjutraj in vsako jutro ob šestih izvajal Ganeša pujo. Takrat nas je prosil, naj se obvezno usedemo, in nas učil ter prisilil, da smo peli Šiva Puranam.

Po puji je oče zajtrkoval in odšel v trgovino. Vrnil se je šele ponoči. Potem je nekaj časa bral knjige, povezane z duhovnostjo, preden je šel spat. Swami je prihajal in se udeleževal puje tudi med dogodki, kot so Deepavali, Pongal, sobotno čaščenje itd. V tamilskem mesecu Purattaasi smo ponujali pujo Gospodu Venkatachala pathyju.

Jnanashekaran (Jnanam), najmlajši od treh Bhagavanovih stricev po materi, ki je od njega starejši le pet let, se spominja, da je kot otrok sodeloval pri puji Rajuja Mudaliarja (intervju z njim 7. novembra 2017):

Veliko se je družil z mojim očetom. V templju je bil seznanjen z vsemi. To mu je bilo zelo všeč. Že od malih nog je bila njegova zabava usmerjena samo v tempelj in njegove dejavnosti. Sedel je z mojim očetom med pujo, se naučil vseh pesmi in tudi pomagal. Ko je moj oče božanstva polil z vodo, jih je obdal s tkanino. Pomagal je pri nanašanju sandalne paste na božanstva in tako naprej.

Senthil, Bhagavanov starejši brat, očividec in soigralec v dneh, ki jih je preživel v Tiruvannamalaiju, z navdušenjem pripoveduje o časih v dedkovi hiši. Ni treba posebej poudarjati, da se Senthilovi spomini raztezajo po celotni knjigi, kjer so številni primeri opisani v vseh svojih navdušujočih podrobnostih! (Intervju z njim je bil opravljen 21. decembra 2017)

Skorajda nismo bili v naši hiši v ulici Tiruvoodal. Večino časa smo bili le v dedkovi hiši. Dedek je vsakič, ko je šel v tempelj, THE SUPREME PONTIFF OF HINDUISM BHAGAWAN SRI NITHYANANDA PARAMASHIVAM in mene peljal v tempelj. V svetišču boginje Unnamulai Amman je opozarjal na upodobitve hindujskih svetnikov na stebrih in stenskih poslikavah ter nama pripovedoval njihove življenjske zgodbe. Spomnim se, da sem slišal zgodbe o Kannappa Nayanarju in Bhakti Prahladi. Spomnim se, da je eno od slik, na kateri je upodobljen Kannappa Nayanar, templju podaril moj dedek in da je na njej njegovo ime. Skorajda nismo bili v naši hiši v ulici Tiruvoodal. Večino časa smo bili le v dedkovi hiši. Dedek je vsakič, ko je šel v tempelj, THE SUPREME PONTIFF OF HINDUISM BHAGAWAN SRI NITHYANANDA PARAMASHIVAM in mene peljal v tempelj.

V svetišču boginje Unnamulai Amman je opozarjal na upodobitve hindujskih svetnikov na stebrih in stenskih poslikavah ter nama pripovedoval njihove življenjske zgodbe. Spomnim se, da sem slišal zgodbe o Kannappa Nayanarju in Bhakti Prahladi. Spomnim se, da je eno od slik, na kateri je upodobljen Kannappa Nayanar, templju podaril moj dedek in da je na njej njegovo ime.

Anbazhagan (Anbu), zet družine, mož Bhagavanove mlajše sestre, ki je poleg očeta večkrat prevzel odgovornost zanj, dokler ni šel na politehnični inštitut, prav tako omenja "dedkov odnos". Njegova podrobnejša pripovedovanja boste našli v tej knjigi in naslednjih knjigah (intervju z njim 7. novembra 2017). Že od mladih let je bil zelo predan Bogu. Ko je njegov dedek Raju Mudaliar thatha ("dedek" v tamilščini) odšel v tempelj, je šel z njim. V tamilskem mesecu Margazhi smo poslušali pesmi, kot sta Tiruppavai in

Tiruvenpavai.

Moj dedek (četrti z desne) Na javni prireditvi

SENTHIL KUMAR, moj brat, ki je dve leti starejši od mene

JNANASHEKARAN, materin stric

ANBAZHAGAN, mož sestre moje mame

DEDKOVA TRGOVINA Z RIŽEM Tu lahko vidite vreče riža, ki so po dolgi poti na vozovih z biki prispele s polja na obrobju mesta Tiruvannamalai.

Moj dedek je bil trgovec z rižem. Ponoči je iz vasi pripeljal tovor riža z vozovi. Z baklo ali svetilko so raztovorili vreče riža. V tistih časih tovornjaki niso bili tako priljubljeni. Veliko dni se je iz trgovine vračal domov šele ob enih ponoči. Tudi takrat bi se umil, opravil achamano (obredno čiščenje), nanesel vibhooti (sveti pepel), opravil anushthano (obrede), deset ali petnajst minut izvajal nočno pujo, ključ trgovine spavil pri nogah Mahadeve in šele nato šel spat.

Ne glede na to, ob kateri uri je šel spat, je naslednje jutro vstal pred sončnim vzhodom; to se imenuje brahma muhurta, ugoden čas, ko naj bi se šaivat prebudil. Do dneva, ko je zapustil telo, ga nisem videl, da bi to zamudil! Kopal se je, opravil anushtano, se vrnil k božanstvu in opravil jutranje čaščenje. Tudi kadar je moral iti na kakšen program ob peti uri, se je zbudil ob treh in vse opravil pred peto uro. Nisem ga videl, da bi se ukvarjal z jogo, videl pa sem ga, da bi izvajal pranajamo (formalno prakso nadzora dihanja). Izvajal je pranajamo in začel pujo.

To sem se naučil od svojega dedka: Odločite se za to, kar je za vas užitek, življenje, veselje, blaženost, in za to prevzemite stalno odgovornost. To je "odločitev za življenje"! Najprej morate jasno razumeti, kaj je po vašem mnenju življenje. To ni samo odločitev, da boste dihali, vdihovali in izdihovali; to je tisto, kar štejete za veselje, namen svojega življenja, navdih za svoje življenje, navdušenje za svoje življenje temu reči da, za to se odločiti. Nič ni prav ali narobe. Če se na primer odločite za politično oblast, to ni nič napačnega. Odločitev za denar ni nekaj napačnega. Odločitev za razsvetljenje ni nekaj napačnega. Nič ni prav ali narobe. Zaradi vaše odločitve brez konflikta je vse prav. Zaradi vaše odločitve s konfliktom je vse narobe. Če imate dvom vase, sovraštvo do sebe, zanikanje samega sebe - kar imenujem SDHD -, tudi če se odločite za Advaito, bo to narobe! Če nimate SDHD (dvoma vase, sovraštva do sebe, zanikanje samega sebe), tudi če se odločite za denar ali politično moč ali katero koli posvetno ali tako imenovano običajno stvar, ne bo napačno. Nazadnje je vse odvisno od moči vaše odločitve. Človek bi se moral odločiti, da bo na tem svetu živel več sto let in ves ta čas nepristransko opravljal svoja dejanja, kot to sankcionirajo sveti spisi.

Duhovne rutine me je naučil moj dedek. On je edini odgovoren za oživitev, ki jo danes izvajam s čaščenjem božanstva.

Imel sem srečo, da sem sedel z njim med njegovo vsakodnevno pujo. Imel je čudovito družino božanstev: Mahadeva, Devi, Ganeša in še dva ali tri druga božanstva, na primer majhno božanstvo Subramanje, Surje in Nandija - Šiva Panchayatana ("pet podpornikov" ali pet božanstev, ki se častijo kot del čaščenja Šive). Imel je tudi Višnuja, Ranganatho in Venkateshvaro (božanstva iz vaišnavske tradicije). Venkateshwara je bil tudi naše družinsko božanstvo. Torej so bili tam vsi!

Pujo je opravljal zelo sproščeno, veliko časa je porabil za to, ni se mu mudilo. Čas je porabil za umivanje in čiščenje božanstev, njihovo oblačenje, oblačenje z dragulji, nanašanje sandalovine in obdarovanje z rožami ali bael listom, nato pa še naivedyam. To je počel prefinjeno, na zelo sproščen način. In izvajal je dolge obrede - enajstkrat je izvajal super-možgansko jogo za Ganešo in enajstkrat za Šivo. Ko je končal z vsakim božanstvom, sem to božanstvo zaradi obračuna premaknil s te strani na drugo - kar je pomenilo, da je s tem božanstvom končal!

Po puji je vzel ključ in prosil božanstvo za dovoljenje, nato pa odšel v svojo trgovino. Vsakič, ko je sprejemal pomembne odločitve ali zapustil hišo za celo majhno dejanje, kot je obisk lokalnega templja, je najprej zaprosil božanstvo za dovoljenje. Ko se je vrnil, si je umil noge, razen kadar se je vračal iz templja. Spet bi šel v svetišče, kjer so bila shranjena družinska božanstva, naredil namaskar, se jim najavil ali poročal, kaj je storil; šele nato bi nadaljeval z drugimi dejavnostmi.

Približno dvainosemdeset let ni niti en dan zamudil jutranje puje. Ne vem, ali je imel idejo o razsvetljenju ali kaj podobnega, toda njegova iskrenost - tako neverjetna iskrenost - mi je šla v glavo. To je vstopilo v moj sistem. Povem vam: samo to eno seme takrat! Spomnim se, da če nisem sedel z njim pri jutranji puji, nisem čutil, da dan poteka gladko. In če bi se kaj zgodilo - če bi izgubil svinčnik ali pero -, bi si mislil: "Oh, danes se nisem udeležil puje!" Takšno je bilo torej Moje življenje - in čez nekaj časa, ker je v tem užival moj notranji jaz, je to postalo tako veliko veselje. Povem vam: od njega sem se naučil neprekinjene duhovne rutine. Tako zelo sem vesel, da je to počel vse do svoje smrti.

V svojem življenju dobesedno ni prestopil niti okrajne meje, razen nekaj romanj. Ko je bil v poznih osemdesetih letih, je prišel v Bangalore, da bi si ogledal naš ašram. Sam je govoril, da je po Kašiju in Rameshwaramu iz Tiruvannamalaja izstopil samo zato, da bi prišel v Bangalore.

MOJ DEDEK V templju

Avatar se spominja, da je veliko svojih najbolj veselih otroških trenutkov preživel s svojim dedkom. Od jutranje puje do trenutka, ko je šel spat, je bil vedno ob njem. Tudi ko je šel Njegov dedek v trgovino, je svojega ljubljenega vnuka vzel s seboj, kjer je bil priča vsem pogajanjem, ki so se odvijala. Njegov dedek je bil zgled zelo povezanega in etičnega poslovneža. Ko sta končala dan, ga je dedek odpeljal domov, ga nahranil z večerjo in položil v posteljo. V njihovem domu so imeli celo čudovito rutino petja iz svetih spisov, preden so legli k počitku ponoči.

Z iskrenostjo in disciplino, ki mu ju je vcepil dedek, je mali Avatar začel svoje vsakodnevno in izredno izpolnjujoče osebno čaščenje. Že pri treh letih je začel opravljati pujo za vsako od svojih božanstev. Vsako od njih je imelo svoj abhishekam (sveto kopel), svoj vastram (oblačila) in abharanam (nakit). Razkriva, da nikoli ni imel občutka, da je božanstvo le kamen!

BOŽANSTVA MOJEGA DEDKA, obkrožena so tista, ki mi jih je dal. Preostala sem zbral.

Duhovna rutina mojega dedka je postala Moja

Odkar se spomnim, od trenutka, ko sem začel razmišljati, sem tako zelo užival v tem obrednem čaščenju. Razumite: Nikoli nisem mislil - ne le logično, celo nezavedno -, da so božanstva le predstavniki Boga. Vedno sem čutil, da so živa! Nikoli nisem pomislil, da to počnem kot tehniko za razsvetljenje ali da je to velika stvar. Sadašiva me je rešil! Na srečo takrat še nisem vedel za razsvetljenje! Zato nisem razvil logike, da vsak dan opravljam obrede in pujo zato, da mi bo Bog nekega dne dal razsvetljenje. Ta neumnost ni bila v moji glavi. Vedel sem le: tukaj je božanstvo, za katerega moram skrbeti. To je vse. Tukaj je Bog, jaz moram skrbeti zanj - konec!

Podaril mi je božanstva!

To je nekaj božanstev, ki mi jih je podaril moj dedek:

Dve Shiva lingi - ena zelena, druga majhna kovinska; mislim, da je panchaloha (amalgam petih kovin).

Zeleno mi je podaril moj dedek.

Božanstvo Annapurani je prinesel iz Kašija. Ko se je odpravil na romanje v Kaši, je to božanstvo kupil in mi ga podaril.

Vsa ta božanstva so še vedno pri meni.

Ganeša je bil moje prvo božanstvo.

Na moj tretji rojstni dan sta me oče in dedek nesla v tempelj. V vaseh otroka nosijo na rami ali na prsih. Običajno me je v tempelj nosil dedek. Ker je bil tisti dan Moj rojstni dan, je prišel zraven tudi Moj oče. (Ko rečem "dedek", mislim na očeta Moje matere. Oče mojega očeta je umrl še pred poroko mojega očeta. Seveda v Bharatu običajno dobiš otroke po poroki! Želel sem pojasniti, da je običajno tako!) Čeprav je bil Moj dedek zelo predana oseba, je bil skopuh! Ni zapravljal denarja. Zato sem velikokrat, ko me je dedek peljal v tempelj, sem pokazal trgovine pred templjem, kjer so prodajali majhna božanstva Ganeše. Z roko sem kazal in rekel: "Hočem Ganešo, hočem Ganešo." Tistega dne je bil tam tudi Moj oče. Moj oče ni bil velik častilec, bil pa je zapravljivec! Ko sem ga prosil, je rekel: "Pojdi, kupil bom in ti dal!" Denar je zapravljal levo in desno, veliko je zapravljal tudi zaradi ponosa, samo da bi pokazal: "Glej, kako lepo ravnam z ljudmi!" Tako je kupil in mi podaril Ganešo! Satsange sem začel prirejati že pred tretjim letom starosti! Ko me je dedek peljal v tempelj, sem slišal pridigarje in duhovnike, ki so recitirali zgodbo. Vrnil sem se in jo dobesedno ponovil! Oče mi je podaril božanstvo Ganeša, ker sem pripovedoval celotno zgodbo o Šivi in Ganeši.

GANESHA - MOJE PRVO BOŽANSTVO To je Ganeša, ki je pojedel hrano, ki sem jo postregel! Ta Ganeša je še danes del mojega osebnega oltarja za pujo

Moje duhovno življenje se je začelo z Ganešo

Moje duhovno življenje se je začelo z Ganešo; Ganeša, ki je jedel hrano, ki sem jo ponudil, je prva duhovna izkušnja, ki se je zgodila v mojem življenju. In lahko rečem, da je bilo moje duhovno potovanje uspešno in se je po tem razvilo v vsej svoji veličini, lepoti in globini. Ganeša je bil tisti, ki je odprl moje duhovno življenje.

Ko vse te resnice pridejo v tvoj sistem, ko si otrok ... ko si svež in si tik pred začetkom življenja ... nič ni boljšega! Vstopi v tvoj bio-spomin! Povem vam, da se ti to vtisne v tvojo biološko zavest!

Ta celoten preporod čaščenja božanstev Sanatana Hindu Dharme, ki ga izvajam zdaj, se je začel samo z enim majhnim Ganešo, ki so mi ga podarili, ko sem bil star tri leta. Če bi mi tega istega ali še večjega Ganešo podarili, ko sem bil star osemnajst let, mislim, da se ta preporod ne bi zgodil. Samo ta en Ganeša pri treh letih se je vpisal v Moj bio-spomin, postal je izkušnja! Zato sem to izkušnjo lahko prenesel na tone in tone ljudi in tako je celotna Sanatana Hindu Dharma ponovno zaživela!

Moje prvo srečanje z bogastvom Spomnim se prvega dogodka, povezanega z bogastvom, ki se je zgodilo v mojem življenju kmalu po tem, ko sem prejel Ganešo. V Hindu vaseh so med prazniki strici in tete otrokom dajali denar. Moji strici so meni in mojim bratom dali nekaj kovancev. Očeta sem vprašal: "Kaj naj naredim s tem?" Oče je rekel: "Lahko si kupiš, kar hočeš." Rekel sem: "Želel sem Ganešo in sem ga že dobil, kaj naj zdaj naredim?" Oče je rekel: "Lahko ga podariš komurkoli, ki ga želiš." Pomislil sem: "V redu, kaj je v tem? Če hočem, ga lahko uporabljam, če ne, ga lahko podarim." Zato sem poklical svojega bratranca in on mi je preprosto pobral vse kovance!" To je moj prvi spomin na bogastvo, ki ga imam, in po njem še vedno živim. Nisem si ustvaril nobenega odnosa z bogastvom; v svojem odnosu z bogastvom nisem ustvaril niti veselja niti trpljenja. Vem le, da bogastvo vedno živi z mano.

Lahko rečem, da je Ganeša najbolj čaščeno božanstvo v Bharatu. Skoraj vsaka ulica ima Ganešev tempelj! Zanj ne potrebujete velike obredne puje. Vaščanka po kopanju v reki pride in ponudi vodo božanstvu Ganeša na bregu reke, se mu pokloni in odide. Nobenega drugega boga ne morete častiti na tak način, brez velikega obreda. Ganeša je najbolj priljubljen in prijazen bog iz hindujskega izročila. Že njegova oblika je tako lepa! Z njim se lahko povežete na kakršen koli način želite. Je skromen in nezahteven. Je najlažje dostopen - bhole baba! On je tako zlahka zadovoljen - ashutosha! Je mogočno, božansko bitje, ki ga zadovolji že samo ponujeni kokosov oreh. Ganeša je še vedno ljubljenec hindujskih otrok, zlasti šolarjev, ki pišejo izpite. Odkar pomnim, je vse moje izpite pisal samo Ganeša!

Ganeša preživi vse filozofije. Po njegovem mnenju so vse filozofije dolgočasne. Je kot sodobni najstnik, ki je levo in desno, ves čas sedi s Facebookom in se ne ukvarja z nobeno resno filozofijo, vendar ima vse moči! Zanj ne veljajo nobena pravila ali predpisi, vendar ima vse moči in je utelešenje satchitanande blagostanja, inteligence in energije. Predvsem pa je bitje, ki je blizu našim srcem. O njem ne more biti nobene filozofske razlage. Je le del nas, to je vse!

Naj gre za Vjaso, filmskega mojstra, ali za novejšega mojstra, Bhagavana Sri Ramana Maharšija, vsi morajo svoje delo začeti s poklonom Ganeši! Ne glede na to, ali bodo zapeli stotro ali podali nauk ... tudi če morajo poučevati nauk o razsvetljenju, ki pravi, da je 'Bog brez oblike', morajo začeti pri Ganeši! Tudi če morajo izraziti, da je 'Bog nirguna bramhan (onkraj treh osnovnih človeških lastnosti)', morajo najprej reči: "Naj se poklonim Ganeši, da bom pravilno izrazil te velike resnice."

Nisem samo častil Ganeše - živel sem z njim!

Ko sem se zjutraj zbudil, sem zbudil svojega Ganešo. Preden sem se napil vode, sem mu jo natočil. Ko sem si umil zobe, sem mu z majhno ščetko umil zobe. Njegov prvotni okel je izginil, ker sem ga tako močno ščetkal grgrgrgrgr! Včasih sem mislil, da je to velik okel, zato ga moram pravilno očistiti. Ko sem se kopal, sem po kopeli kopal tudi njega. Ko sem se oblekel v svoja oblačila, sem oblekel v oblačila in dragulje tudi njega. Ko bi uporabil sveti pepel, bi nanj nanesel sveti pepel in pasto iz sandalovine. Ko sem jedel, bi tudi njega nahranil - kar pomeni, da bi mu ponudil naivedyam.

Ker še nisem začel hoditi v šolo, zame ni bilo nobene rutine - razen igranja z Ganešo! Zanj sem naredil majhen voziček, ga posadil vanj in ga vozil naokrog. Z njim sem se igral ves dan. Z njim sem celo hodil spat, pod majhno mrežo proti komarjem. Živel sem z njim; postal je del mene.

Vsak dan sem Ganeši delal pujo. Polil sem ga z vodo, pred njega položil malo hrane in ponudil arati: pozibaval sem pred njim s svetilko, pozibaval sem pred njim s kafro. Ni bilo tako, da bi delal le majhno pujo ali kaj podobnega; z njim sem bil tako močno povezan, da sem čutil, da je Ganeša dejansko tam ... da božanstvo ni le kamen, ampak da je Ganeša sam!

Če ste pujo naredili iz kakšnega drugega razloga, tisti dan ne boste nikoli več vstopili na to mesto. Videl sem veliko ljudi, ki so delali pujo. Zjutraj gredo v sobo za pujo, se valjajo okoli božanstva in ga zalivajo z vodo ali počnejo, kar je treba. A ko pridejo ven, ne bi nikoli več šli niti na tisto stran, ker bi bila to zanje tako težka rutina; nikoli več ne bi naredili napake, da bi tisti dan vstopili v tisto sobo! Toda zame je bilo to, kot da bi živel z njim. Ves dan sem sedel z Ganešo, ga objokoval ali počel, karkoli sem lahko. Vse, kar mi je bilo dano, sem prinesel in postavil pred njega. Bil sem majhen deček, ki je živel z Bogom!

Leela dhyana - meditacija na božansko igro

Mnogi naši predani mi pravijo: " Swamiji, kuhala sem, prala in opravljala vse svoje delo, a kot podtalni tok je bil v meni tvoj spomin, Swamiji! To je tako sladko, da sem preprosto prežeta s teboj! Ne vem, zakaj, a ne morem te pozabiti."

Temu v sanskrtu pravimo leela dhyana, nenehno biti v meditaciji na Božansko igro! Ko leela dhyana dozori, vstopite v samprajnata samadhi. To se je dogajalo z mano in Ganešo. Bil sem osredotočen na Ganešo; karkoli sem počel ves dan, sem živel z njim. Leela dhyana - meditiranje na obliko božanstva ali močno občutenje povezanosti z njo - začne v vašem življenju graditi pravo razmišljanje, vitarko.

Slišim zgodbo o otroku, oboževalcu, Nambiyandar Nambiju.

Nekega dne sem šel v tempelj. V A r u n a c h a l e s hwa ra templju v mojem rojstnem mestu je skoraj 300 od 365 dni v letu potekal kakšen festival: božanstva so hodila naokrog v procesiji ali pa je bilo kakšno duhovno predavanje.

V otroštvu sem se udeleževal številnih satsangov (predavanj). Nekega dne je govornik pripovedoval o dogodku iz življenja Nambiyandar Nambija (šaivatskega učenjaka), ko je bil mlad fant. Rodil se je in odraščal v okrožju Tanjore v Tamil Nadu na jugu Bharata. Njegova življenjska zgodba je zelo lepa!

To so tipične zgodbe. Videli boste, da je v vsaki Hindu državi vsaj deset takšnih zgodb! Glejte, ko se celotna civilizacija zanima za nogometne tekme, samo zato, ker se zanjo zanima celotna država, se zgradijo ogromni nogometni stadioni; ustvarijo se neverjetni nogometaši. Ker toliko ljudi posveča svojo energijo nogometu, postane nogomet dobesedno religija!

Na enak način, če se ogromna množica ljudi zanima za Boga in božanske znanosti, se seveda ustvari velika tempeljska infrastruktura. Ustvari se na tisoče najboljših svetnikov, ki se lahko povežejo z Bogom!

To je vse! Če me ljudje vprašajo: "Kako se lahko v eni državi zgodi na stotine svetnikov? Kako to, da imate toliko svetnikov in toliko zgodb o njihovem življenju?" Vprašam jih tudi: "Kako lahko imate toliko nogometašev ali toliko avtomobilskih podjetij?" To je vse! V ZDA se ne zanimajo veliko za avtomobile znamke Benzes ali BMW. Ti so tam za redno uporabo. Podobno je v Bharatu, kjer so svetniki namenjeni redni uporabi! Preveč jih je na voljo! V Bharatu se to dogaja! Dajmo, mi smo država, ki "proizvaja bogove" - država, civilizacija, ki proizvaja bogove, ki proizvaja utelešenja, svetnike!

Še vedno se spomnim imena tistega govornika - Selva Ganapathy! Bil je znan verski govornik v Tamil Nadu. Prva zgodba, ki me je navdušila, je bila o učenjaku Nambiyandar Nambiju. Ko je bil Nambiyandar Nambi otrok, je njegov oče vsak dan nudil čaščenje v svetišču Ganeše. Bil je tempeljski duhovnik. Nekega dne je bil oče bolan, zato je rekel svojemu malemu sinu: "Prosim te, pojdi danes ti častit v tempelj."

Tako je Nambiyandar Nambi odšel v tempelj s hrano in vsemi predmeti za čaščenje. Opravil je vse obrede, kot npr.

sveto kopel, oblačenje božanstva, okrasitev s cvetjem in nazadnje hrana. Hrano je postavil pred Ganešo. Mislil je, da Ganeša dejansko vsak dan uživa to hrano. Hrano je fizično ponujal prvič in mislil je, da naj bi jo Ganeša pojedel! Ni vedel, da njegov oče vsak dan prinese hrano nazaj domov. Zato je z vso svojo nedolžnostjo, pristnostjo in poštenostjo sedel in čakal, da Ganeša poje hrano.

Minilo je pol ure, ena ura, dve uri ... in hrana je bila še vedno tam! Deček je začel skrbeti in vprašal Ganešo: "Kaj se je zgodilo? Ali sem naredil kaj narobe? Ti ne ješ! Pridi in jej! Kmalu se moram vrniti ... moj oče je bolan." Seveda ni bilo odgovora. Potem je rekel: "Če ne boš jedel, me bo moj oče morda okaral, morda bo kričal name - prosim, stori kaj! Če sem naredil kakšno napako, mi odpusti in prosim, jej!" Ganeša je seveda molčal. Nambiyandar Nambi je postal zelo resen. Ganeši je rekel: "Ne, ne, ne! Moraš jesti! Prosim, jej."

Ekstremna predanost Nambiyandar Nambija!

Katopanišad lepo pravi, da se Shraddha Vivechah (pristnost) zgodi, ko vas obsede določena resnica. Upanišada opisuje Nachiketa, junaka Upanišade, ki se je soočil s samo Smrtjo, obseden s shraddho - pristnostjo, resnico.

Včasih, ko se v življenju soočite s težkim obdobjem, se nenadoma odločite: "Bil bom zelo direkten, pošten in darmičen. Ne bom se upogibal." Morda veste, da se lahko iz situacije rešite, če se malce prilagodite, poveste eno laž ali spremenite eno besedo, vendar nenadoma začutite: "Ne, jaz bom zelo neposreden, pa naj se zgodi, kar se zgodi." V teh nekaj trenutkih vas obvlada shraddha - pristnost, Resnica.

Tako se je Nambiyandar Nambiju zgodila shraddha vivechah. Nenadoma je začutil: "Ganeša mora jesti!" Začel je jokati. Rekel je: "Dokler ne boš jedel, ne bom zapustil tega kraja." Minilo je pet do šest ur, a hrana je bila še vedno tam. Ganeša je samo sedel tam. Potem je šel do skrajnosti:

grožnja s samomorom! Rekel je: "Če ne boš jedel, se bom z glavo udaril ob te tempeljske stopnice in umrl!" In res je začel udarjati z glavo po stopnicah!

Takrat je preprosto vedel, da bo Ganeša jedel; v njem ni bilo niti najmanjšega dvoma. Začel je udarjati z glavo po stopnicah - in zgodba pravi, da se je Ganeša nenadoma pojavil, pojedel hrano in ga blagoslovil!

Takšnih zgodb o svetnikih boste našli na stotine. To ni zgodba, to je zgodovina, resnica!

Ko se je deček vrnil k očetu, ga je ta vprašal: "Kaj se je zgodilo? Kje je hrana?" Nambiyandar Nambi je rekel: "Ganeša jo je pojedel." Oče ni mogel verjeti. Vprašal je: "Ali jo je pojedel Ganeša ali si jo pojedel ti?" Sin je odgovoril: "Ne, Ganeša jo je pojedel! Če greš z mano, ti bom pokazal."

Tako je odpeljal očeta v tempelj, ki je stal zunaj in na lastne oči videl Ganešo, kako se je pojavil in pojedel hrano, ki mu jo je postregel sin!