izvajanje puje je bistveno🔗

Kot pravi Bhagavan Nithyananda Paramashivam: " Puja je vrhovni proces šaktipada." Šaktipada je z energijo napolnjen prostor Enosti, ki ga doživljate s kozmosom skozi fizično obliko, bodisi v obliki svojega Guruja ali božanstva. Navsezadnje vaše molitve in čaščenje niso način pogajanja z božanskim. Tudi ko molite, morate priznati in slaviti dejstvo, da ste božanski.

Vsi smo božanski. Vsi smo izraz univerzalne energije.

Ne glede na to, ali hinduizem sprejemate kot svojo vero ali ne, je resnica ta, da je božanskost vaša resnična narava. Svojo resničnost izražamo na podlagi spoznanj, ki jih imamo o sebi, svetu okoli nas in življenju na splošno. Ne glede na to, ali manifestirate nižjo resničnost ali najvišjo resničnost, da ste Sadašiva: vi ste najvišji, ker ste vi tisti, ki manifestirate, in ne zaradi tega, kar manifestirate.

V Agami, kot jo je razkril sam Sadašiva, je ključna praksa. Kot smo že videli, Avatar primerja Vede-Agame z električnim tokom: električnega toka ne morete razumeti samo po vklopnoizklopnem stikalu. Ko stikalo deluje, je priročno, kaj pa se zgodi, ko ne deluje?

Poznati morate celotno električno vezje. Na enak način moramo prakticirati vse, kar je Sadašiva predpisal v Agamah, da bi lahko z njim izkusili Enost in šaktipado. Puja in čaščenje sta to celotno vezje. Upoštevanje jogijskih praks, darovanje puje, poslušanje velikih resnic v hindujskih svetih spisih in njihovo pošteno življenje - vse to so vsakodnevne discipline, ki jih Sadašiva razkriva kot nujne za razsvetljenje. To je v bistvu razlog, zakaj častimo božanstva.

Prava osnova

THE SUPREME PONTIFF OF HINDUISM BHAGAWAN SRI NITHYANANDA PARAMASHIVAM je začel svoje življenje na planetu Zemlja s tem temeljem v svoji krvi in prednikih. Puja, čaščenje božanstev in predanost Sadašivi so bili stebri, na katerih je Bhagavan gradil vse svoje življenje in s tem dajal zgled celotni civilizaciji Nithyananda jogijev, ki je prišla za njim.

Odkar se spominja svojega življenja na planetu, se Bhagavan spominja, da je bil obkrožen s templji z božanstvi in pujo.

Mladi Avatar je vsak dan hodil v tempelj in jezdil na ramenih svojega dedka. Tu je prvič poslušal hindujske purane (hindujske pripovedi o resničnih dogodkih v vesolju). Raju Mudaliar mu je pripovedoval zgodbe o Prahladi, Markandeji, Nachiketu in Dhruvi, otroških junakih iz hindujskih puran. Z enako predanostjo je Raju Mudaliar opravljal pujo in mladega Avatarja vsak dan peljal v tempelj. Oboževal je svojega vnuka in vedel je, da ni navaden otrok. V tempelj ga ni vodil zato, da bi ga učil kulture in zgodb iz svoje dediščine. V tempelj ga je peljal zato, ker je vedel, da je to mesto, kamor Bog spada. Bhagavan se še danes z veseljem spominja teh potovanj.

moj dedek je bil moj prvi guru

Pripovedoval mi je zgodbe stebrov templja

Ko sem bil star komaj tri leta, me je dedek na ramenih nosil v tempelj Arunachaleshwara. Vodil me je po templju in mi pripovedoval vse velike epske zgodbe - purane. Imel sem srečo, da je bil moj dedek tako neverjetna oseba. Še vedno se spominjam, kako me je držal na ramenih. Popeljal me je do vsakega stebra v templju Tiruvannamalai in mi razlagal zgodbe o figurah, vklesanih na njih. Nekatere od velikih zgodb, ki sem jih slišal iz njegovih ust, so: Markandeja, veliki svetnik Kannappa, Nachiketa in Bhakta Prahlada. Vse te kamnite stebre bom počastil tako, da jih bom ponovil v templju Bidadi, s kipom mojega dedka, ki me nosi na rami in vse to kaže in razlaga! Zahvaljujoč času, ki ga je preživel z mano in mi razlagal vse te čudovite ideale, še preden sem vstopil v človeško družbo. Kako neverjetna je bila njegova priprava!

Še vedno se spomnim: ko sem se vrnil domov, sem moral vso zgodbo ponoviti svoji družini. Tako so me usposobili za govornika! Poleg govorništva so te odlične ideje prihajale v moj sistem. Še pred tretjim letom starosti sem začel voditi satsange (razprave)! Zdaj vam razkrivam eno od pomembnih resnic: nikoli nisem prebral nobene velike purane! Preprosto sem začel pripovedovati zgodbo! Kasneje, ko sem imel priložnost prebrati knjigo, sem videl, da je to popolnoma pravilno! Ne glede na to, ali gre za zgodbe o templjih ali ljudeh, bi preprosto začel pripovedovati zgodbo. Pozneje, ko bi imel priložnost prebrati knjigo, pa bi bilo to popolnoma enako, dobesedno!

Učil je o zavesti, ne o vesti. Zelo sem vesel, da sem se rodil v takšnem okolju in odraščal s temi odličnimi idejami. V tako zgodnji mladosti so bile vse te velike ideje in resnice položene vame.

Danes se z vami nihče ne pogovarja, ampak vam takoj dajo zakone. Mati je zaposlena v pisarni, oče je zaposlen s svojim delom, vi pa sedite tukaj z zakoni, konec! Zato jih boste seveda poskušali kršiti. Nekako sem imel srečo. Starejši so mi pripovedovali jasne zgodbe ... kaj je to, zakaj se to dela ... to je bil navdih.

Pred kratkim smo dobili knjigo, ki sem jo uporabljal pred Mojim razsvetljenjem in ki je bila tam z nekaterimi Mojimi prijatelji. Toliko stvari sem zapisal v to knjigo! Ko sem jo prebral, sem bil šokiran, koliko ljudi me je navdihovalo;

na koliko načinov sem črpal navdih! V tej knjigi nisem napisal niti enega moralnega nauka. Napisal sem veliko zgodb, v katerih je bil le navdih, nikoli zakoni. Če prejmete tehnike, vas bodo neposredno pripeljale do zavesti. Če prejmete le navodila, vas bodo ta vodila k zavesti. Nauki ustvarjajo vest; tehnike ustvarjajo zavest.

ako elo je vejel v svoje telo in um

Danes je ves svet okužen z mislijo, da je starost upokojitev, in s tem uničujete svoje telo in um. Povem vam: Moj dedek je tako verjel v svoje telo, um in zavest! V vsem svojem življenju je bil v bolnišnici le dvakrat. Tako delaven človek! Prosim, razumite: vaše telo je pravzaprav mehanizem. Kar spoznavate o svojem telesu, umu in sebi, je mehanizem. Kar spoznavate o svojem telesu, umu in sebi, je mehanizem. Karkoli spoznate, postane resničnost. n videl sem, kakšno vero je imel vase.

Zelo sem mu hvaležen, ker je poskrbel, da se v mojem sistemu ni nikoli naselila misel na bolezen. Ko sem ga videl in živel ob njem, je zdravje postalo moje osnovno spoznanje.

Naučil sem se, kako se v življenju ne ustaliti'

Moja mama je izredno kulturna. Moj dedek je bil zelo duhovit človek. Tudi na dan, ko je umrl (bil je star devetdeset let), je opravil pujo, odšel v bolnišnico in umrl! Nikoli ga nisem videl, da bi izpustil pujo; prehlad, kašelj, družinski razlogi, nič ga ne bi moglo prisiliti, da bi jo izpustil. Zjutraj je šel peš v svojo pisarno in opravljal vsakodnevne pisarniške opravke. Do zadnjega dne je imel v rokah šop ključev, kar pomeni nadzor nad celotno organizacijo, ki jo je gradil od začetka. Nekega sobotnega popoldneva se je iz pisarne kot običajno vrnil peš, počutil se je nelagodno in spočito. Sprejeti so ga morali v bolnišnico. Umrl je v ponedeljek. Tako je dobesedno do dneva smrti hodil v pisarno!

TEMPELJ ARUNACHALESHWARA Tiruvannamalai

Ko sem videl svojega dedka, svojo prababico, vse njih, sem videl, da pojem "ustalitev" zanje nikoli ni obstajal. Dobro je, da so me vzgojili. Zdaj pa ti sodobni informatiki mislijo: "Delal bom do štiridesetega leta in se potem upokojil. Zaslužil bom denar, si kupil stanovanje in avto ter se do štiridesetega leta ustalil." To pomeni, da je njihov cilj tudi med študijem in pridobivanjem znanja le pridobiti nekaj udobja in razkošja ter se upokojiti! To je vrsta navdiha, ki ga imajo o znanju in življenju. Potem jim bo njihovo znanje tako težko. Poskušali bodo le nenehno iskati zvite metode, kako bi vedeli manj in zaslužili več denarja, saj cilj postane denar, bogastvo, razkošje, udobje. Namen delovanja ali znanja ne bi smel biti samo pridobivanje nekega bogastva, razkošja ali udobja. Ne pravim, da ne pridobivajte. Pravim le, da samo to ne bi smelo biti namen.

Naučil me je ne le poštenosti, ampak tudi dobrodelnosti

Moj dedek je bil človek tako velike dobrodelnosti. Vsako noč, tudi če je bila ura ena ali dve ponoči, je šel spat šele potem, ko je podpisal knjigo in zaključil račune trgovine. Te navade sem se naučil od njega. V tistih časih ni bilo računalnika, pisalo se je samo v zvezek.

Najpomembnejše pa je bilo, da je imel škatlo. Na tej škatli je bila tabla, ki se je imenovala magamabandu. To pomeni, da je v to škatlo vsak dan položil deset odstotkov svojega neto dohodka, ki ga je hranil za dobrodelne namene. Ko so torej ljudje prišli prosit za donacije za katero koli tempeljsko funkcijo, versko funkcijo, odprtje templja ali annadaan (brezplačno razdeljevanje hrane), je glede na višino svojih stroškov dal donacijo.

Nekoč sem ga vprašal: "Kakšen smisel ima dajati denar na ta način, dajati donacije na ta način?" Rekel je: "Rezultat dajanja donacij je: več ljudi bo prišlo po več donacij, to je vse."

Razumite: nagrada za bogastvo je več bogastva; nagrada za ljubezen je več ljubezni; nagrada za delo je več dela; nagrada za dobrodelnost je več priložnosti za dobrodelnost; nagrada za poštenost je več poštenosti. Spoznavanje veselja, ki ga prinaša integriteta, moči, ki jo doživljate z integriteto, spoznavanje, da je integriteta najvišja, vas bo vodilo k temu, da ne boste imeli slepih peg.

Ulica KANNI KOVIL Ulica, ki se zdaj imenuje Raja Rajan, je ulica hiše mojega dedka

Na vseh ravneh, bodisi v odnosu s telesom; bodisi v odnosu z življenjem; bodisi v odnosu z Obstojem; bodisi v odnosu s končnim Virom; bodisi v odnosu z družbo; bodisi v odnosu s človeštvom in njegovimi zakoni, na vsaki ravni spoznajte celovitost kot svojo strategijo - bodite zvesti miselnemu toku, ki

Moja miselna naravnanost dajanja hrane ljudem sem prevzel od svojega dedka. Vsak dan je hodil v tempelj; v bližini templja je iskal sadhuje (menihe); pripeljal jih je domov, jih pripravil, da so se usedli in recitirali stotre (pobožne pesmi) ali verze iz puran, kot je Šiva puranam; ponudil jim je arati (obredno čaščenje svetilk); ponudil jim je dakšino (denar), nato jih je nahranil in šele nato je jedel. Nikoli me ni ničesar učil, vendar je name tako močno vplival!

Nekoč sem zalotil fanta, ki je prišel k nam domov oblečen kot sadhu in je ob drugih priložnostih počel nekaj drugega. Prišel sem domov in dedku povedal, da ni bil sadhu. Moj dedek je rekel: "Ne obremenjuj se. Tudi za tiste pol ure, če ima na sebi vse Šaivitske simbole, kot sta kumkum (energizirana predelana kurkuma) in rudraksha (sveti koraldi), mu samo daj hrano. Vsaj zaradi hrane se bo spomnil na Šivo in bo uglašen z našo tradicijo. Potem bo morda počasi postal takšen za vedno!"

Če v Bharatu živiš kot sadhu, bodo vse osnovne potrebe izpolnjene. Ta trend bi bilo treba ohraniti v družbi. Te miselne naravnanosti sem se naučil od svojega dedka. Zdaj, ko imam denar, je veliko sadhujev dobilo brezplačno hrano v naših adhinamih!

Nekaj lahko rečem z gotovostjo: na vsem svetu je način življenja, pri katerem hrano delimo brezplačno, prisoten le v Bharatu. To je del vedske tradicije, saj smo civilizacija, ki temelji na žitu. Vsi verski obredi vključujejo deljenje prasadama (posvečene hrane) in deljenje hrane ni le del družabnih ali verskih obredov, temveč je to način življenja.

Odraščal sem v desetih hišah!

V hindujskih vaseh ne odrasteš v eni hiši, ampak običajno živiš v desetih do dvanajstih hišah hišah sorodnikov, sosedov, prijateljev! Štiri ali pet dni živiš v eni hiši, nato pa štiri ali pet dni v drugi! Ob sobotah in nedeljah bivate v drugi hiši. Tako smo vsi odraščali in za to ni nobenega posebnega razloga! Ravno tako sem hodil k starim staršem in se nisem vračal domov tudi dvajset dni! Preprosto bi ostal tam, ker je bila moja šola in vse ostalo blizu. In videl sem, da bi bile vse te hiše vedno odprte za vse, pa naj bodo obiskovalci ali gostje ali sadhuji ali berači. Vsi vaščani, ki so prišli po službeni dolžnosti v mesto, bi takoj stopili v hišo Mojega dedka, pojedli svoj obrok in odšli.

In ni tako, da bi mojega dedka vnaprej obvestili o svojem prihodu. Če so prihajali v mesto, so vedeli, da bo v Mudaliarjevi hiši na voljo hrana. In Moj dedek ali babica sploh ne bi vprašala, kdo so ali od kod prihajajo - nič! Posebej za goste je bil namenjen prostor. Če je kdo prišel in se usedel tja, sta mu dve ali tri gospodinje najprej postregle z vodo, nato pa vprašale: "Ali ste jedli (kosilo, večerjo ali zajtrk)?" In gost bi rekel: "Ne, sem prišel jesti." Zato bi prinesle bananin list in jim začele servirati hrano. To je bila redna rutina.

V hindujskih vaseh je bil to običajen način življenja. Ko to opisujem zdaj, je videti kot velika stvar. Pravzaprav sem šele, ko sem začel potovati zunaj Bharata in videl način življenja v drugih državah, sploh razumel, da je to tako velika stvar! Videl sem, da moraš, tudi če gre za hišo lastnega sina, dvakrat poklicati in potrditi, da boš prišel ob taki in taki uri! Bil sem res šokiran.

Deljenje hrane je najbolj darmično načelo. Raziskave pravijo, da sta najpogostejša vzroka za bolezensko debelost iz preteklih življenj: stradanje v enem ali več preteklih življenjih, ki vodi v nenehno željo po prenajedanju, ter strah ali občutek krivde iz preteklih življenj zaradi prikrajšanja drugih za hrano. Oboje vodi v karmo, ki se znajde v vašem sistemu in povzroči, da se prenajedate. Zato bi morala biti delitev hrane način življenja v naši sanghi (duhovni skupnosti). V vseh vaših hišah mora biti kuhinja odprta za vse, ki so lačni. To bi moralo biti pravilo.

Živel je razsvetljen življenjski slog

Lahko vam povem, da je razsvetljeni življenjski slog veliko več kot razsvetljenje! Iz svoje izkušnje vam lahko povem, da je moj dedek živel zelo ležerno. To sem videl. Včasih se ozrem nazaj in si mislim: "Bog! Da bi živel tako, sem potreboval razsvetljenje, moj dedek pa je živel tako ležerno!" Njegova ideja, njegov način razmišljanja, njegov način delovanja je bil tako ležerno osredotočen na to.