Čudeži in čutenje povezanosti
Pred kratkim me je predanec vprašal: 'Rekli ste, da ko smo v nekoga zaljubljeni, doživljamo drugo osebo kot Boga. Ali potem, ko to osebo nehamo ljubiti, ta oseba izgubi svojo božanskost?'
Razumite: nihče ne izgubi svoje božanskosti. Izgubite sposobnost prepoznavanja njene božanskosti!
Včeraj sem podal pomembno izjavo: "Ko ste zaljubljeni v Mojstra, ne boste le čutili, da je Bog, ampak boste videli, da se bodo vsi čudeži, ki jih pričakujete v prisotnosti Boga, zgodili tudi v prisotnosti Mojstra. Ko pa se ta ljubezen izgubi, se v njegovi navzočnosti ne bodo dogajali enaki čudeži. Morda boste vi ista oseba in on bo ista oseba, vendar se ti čudeži ne bodo dogajali."
Nekdo me je vprašal: "Zakaj? Potem Mojster izgubi razsvetljenje ali kaj?"
Ne. Ne izgubi ga. Vendar pa vi izgubite sposobnost povezovanja z njegovim razsvetljenjem.
Zato se vam čudeži ne dogajajo več, čeprav se morda dogajajo drugim, ki čutijo povezanost.
Razumite, da lahko samo s pomočjo čustvene povezave z Mojstrom ali z Obstojem preprosto vidite čudeže, ki se dogajajo v vašem življenju.
Zgodba o Padmapadi jasno dokazuje, da je samo zaradi čustvene povezanosti z Adi Šankaro obvladal naravo.
Tukaj je zgodba o tem, kako se je to zgodilo:
Nekoč je bil velik učenec Adi Šankare.
Ni bil intelektualec kot drugi, bil pa je zelo predan, vdan, integriran Mojstru, integriran svojemu vajeništvu.
Nekega dne se je odpravil na nasprotni breg reke blizu ašrama, da bi opral Mojstrova oblačila.
Nekateri drugi Šankarjevi učenci, ki so to videli, so se norčevali iz tega učenca, rekoč: "Kaj je to? Ta fant ves čas samo pere oblačila! Ali je prišel sem, da bi postal pralec perila? Če ne preučuje svetih spisov in ne kontemplira, kdaj bo postal razsvetljen? Kako bo obvladal prakriti, naravo?"
Adi Šankara je poslušal ta pogovor in se v sebi smejal.
Vedel je, da je ta učenec morda nekoliko manj intelektualno sposoben od drugih, vendar je bil neverjetno inteligentno bitje, ki je delal tisto, kar je treba storiti najprej, ki je postavljal stvari na prvo mesto.
Adi Šankara je želel to pokazati drugim učencem. Zato je vstal in poklical učenca: "Prosim, takoj pridi sem!" V trenutku, ko je Mojster poklical, je učenec pozabil na vse.
Pred drugimi osuplimi učenci je začel hoditi po reki, da bi čim prej prišel do Mojstra!
Potem je reka pomislila: "O, Bog! Zdaj ga moram zaščititi! Ko ima nekdo tako globok prostor zaupanja s celotnim kozmosom - Mojster je predstavnik celotnega kozmosa -, ne morem dovoliti, da bi trpel! Ne morem ga pustiti na cedilu!"
Zato je reka preprosto ustvarila lotosove cvetove, ki so mu držali noge, kamorkoli je postavil svoje noge!
Prosimo, razumite: lotosi ne morejo nikoli cveteti v reki, ker ne morejo rasti v tekoči vodi. Rastejo lahko le v stoječi vodi. Toda tukaj so lotosi začeli rasti v reki samo zato, da bi učencu pomagali varno prestopiti na drugo stran!
Običajno so ljudje zaskrbljeni, ko prečkajo reko.
Prvič pa je bila reka zaskrbljena, ko je človek prečkal reko, saj ga mora varno pripeljati na drugo stran!
Ker so njegove noge držali lotosi, je učenec postal znan kot 'Padmapada' (Lotosova noga).
S tem dogodkom je Šankara vsem svojim učencem pokazal potrebo po ljubečem prostoru in čustveni povezanosti, ki sta bistvena za posredovanje advaitske resnice.
Razumite: vaše rojstvo se je zgodilo zato, ker ste zanikali resnico Advaite!
Vzorec, ki je tako globok, da ste zaradi njega domnevali, da tega človeškega telesa in zlomljenega uma ni mogoče preseči, če ne zaupate nekomu bolj kot svojemu človeškemu telesu in zlomljenemu umu.
Zato vam je Mojster na voljo, da bi doživeli zaključek kroga ljubezni. Omogoča vam, da izkusite zaključek kroga ljubezni.
Stalno opominjanje na kontekst Advaite je konstitucija Mojstrovega prostora.
Prosimo, razumite, karkoli počne, vas nenehno opominja na kontekst Advaite, nenehno vas opominja, da stojite v prostoru Advaite, kozmične nedvojnosti.